»Gre za to, da imamo lahko umetniški pogovor v različnih jezikih.«
»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«
»Pisca veselih in žalostnih zgodb, ki jih danes prištevamo v vrh slovenske literature, ne bomo nikoli do konca spoznali. To je vesela usoda vseh velikih umetnikov in njihovih umetniških del. Ravno v tem je pravzaprav vsa skrivnost. Tudi pri Cankarju. V gledališču ga lahko uprizarjamo v neskončnost, ker se zdi, da bomo v njegovih dramah vedno znova našli še nekaj neodkritega, neizpovedanega kot nekakšna slutnja.«
»Med drugim sva govorila o tem, kako se človekova cosa mentale (primarna misel) sprva skozi umetnika zlije na papir, kot poezija, kot čistost, nato prehaja v likovna polja, v raziskovanje prostorov in končno tudi v arhitekturo. Spregovorila pa sva tudi o tem, kako je glasbo v svojih delih formaliziral skozi barve in kompozicije.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju